Po dveh tednih bivanja na Gran Canariji sem strnil nekaj vtisov z mojega aktivnega dopustovanja.
Prehod iz zimske, zaledenele Slovenije v skoraj poletne razmere na Kanarcih je imel zelo pozitiven vpliv na fizicno in psihicno
počutje cele skupinice. No, na nekatere bolj kot na druge. Menjava podnebja, dolgi transferji in naporni treningi so pri dveh udeležencih že
v prvem tednu pustil posledice na njunem zdravju. A na srečo zaenkrat nič hudega, le lažje oblike vnetja dihalnih poti. Tudi sam imam zaradi velikih temperaturnih razlik med turami in iz dneva v dan nekaj težav s sinusi, a zaenkart nič hudega.
Pred oddhodom na tale aktivni kolesarski dopust me je bilo najbolj strah, kako se lotiti treningov na otoku. Med zimo sem bil precej aktiven,
tako, da me ni bilo toliko strah dolgih tur in višinskih metrov, kot tega, da me bo tale dopust dodobra fizično izčrpal. Tri tedne aktivnega kolesarjenja le ni mačji kašelj. Po dveh tednih sem že do dobra izčrpan, čaka me pa še najbolj naporen teden, vsaj v teoriji, če ga bom lahko izpeljal do konca brež težav.
Sicer, si kakšnega konkretnega urnika treningov nisem zadal, okvirni plan je bil da nadaljujem tam, kjer sem pred zimskimi
razmerami doma končal, daljše tempo vožnje, intervali na laktatnem pragu, intervali za moč in mišično vzdržljivost in kakšne bolj panoramske vožnje za regeneracijo.
Ker sem si za enega glavnih ciljev letošnje sezone izbral vzpon na Grossglockner, sem si za gorski cilj na Gran Canariji
največkrat izbral najvišjo tocko otoka, 1949 m visok Pico de las Nieves. Vreme na vrhu otoka zna biti sila spremenljivo,
dvakrat sem imel srečo in se na vrhu martinčkal, v tretje pa me je presenetilo na spustu slabo vreme in temperatura se
je v trenutku spustila iz prijetnih 18 na zelo neprijetne temperature blizu ničle, tako da je treba biti pripravljen na
vse vremenske razmere. Si pa za vložen trud, da prikolesariš do razgledne točke na vrhu otoka ob lepem vremenu nagrajen z lepim razgledom na sosednji otok Tenerife, in njegov najvišji vrh, 3718 m visok Teide.
Sicer je vreme za kolesarjenje tukaj res idealno, temperature se gibljejo čez dan med 15 in 25 stopinjami celzija, tako da med vožnjo v
klanec ni prevrocč in voda ne postane preveč mlačna. Po začetnih nekaj dneh raziskavanja otoka, sem si izbral nekaj
bolj ali manj stalnih destinacij za treninge. Tako me tempo vožnje vodijo največkrat na že omenjeni Pico de las Nieves, krono vožnje najraje opravim na blagem klancu iz El Pajarja do začetka vzpona proti Soriji, daljše intervale opravim na lepem razglednem klancu iz Mogana proti Ayacati, za panoramske vožnje pa je obvezno prekolesariti vzpon iz Le Aldea proti Cruz de Tejede, obalno cesto med Le Aldea do Ageate, predel med Santa Lucio in San Bartolome-jem ter nekaj stranskih cest na spustu iz Pico de las Nives proti Ageate, kjer imaš občutek kot, da se voziš po
vulkanski pokrajin.
Vožnje okoli otoka še nisem dal skozi, in po pravici povedano, me tudi niti ne mika prevec zaradi prometa. Ceste na otoku so v solidnem stanju, ob obali zelo lepo urejene, če pa se odločiš za kakšne bolj eksotične destinacije na otoku, pa hitro naletiš na odseke kjer je
vreme pustilo posledice na cestišču, tako da je asfaltna podlaga na večini odsekov nad 1000m precej v slabem stanju, veliko peska in lukenj.
Voda iz pipe ne deljuje najbolj pitna, tako da jo večinoma kupujemo. Pri kolesarjenju na daljših turah si bidone lahko napolniš v kakšnih obcestnih gostilnah ali na bencinskih črpalkah, da bi bili ob poti kakšni izviri s pitno vodo, tega pa še nisem doživel.
Še nekaj vtisov iz našega vsakdanjika v bungalovu.
Kuha si bolj ali manj vsak zase, najbrž, ker je vsak na drugacni dieti in kalorične potrebe od enega do drugega so popolnoma različne, tako da nekateri rabijo vsaj šest obrokov na dan, na drugi strani pa sta za nekoga, ki je manj aktiven, že dovolj dve konzervi kalamarov, seveda, če jih podkrepiš zraven z dobro kapljico in piksno ali dvema piva na dan.
Nekateri so bolj na nizki OH dieti, drugi bolj ali manj večinoma na OH, eni spet bolj na proteinih, no in že omenjena alko dieta. Se mi je pa kar odvalil kamen od srca, ko sem ugotovil, da dejansko obstajajo ljudje, ki pojejo vec cukra kot jaz. Ob pogledu na poln hladilnik gaziranih pijac, marmelad, polno založenega zmrzovalnika s sladoledom, polne omare muslijev, meda (ok, to je za bolnike za v caj), toasta, makaronov, nesquika, osebnih zalog keksov, turbokatk, čokoladk in drugih sladkarij...
No najde se tudi kaj zdrave hrane v obliki raznih morskih sadežev, solate, sadja, in tu se zdrava prehrana na žalost v glavnem konča. Tako, da sem se ob vsej tej gori hrane zamislil, če se ne bi dalo kaj spremeniti pri mojih navadah prehranjevanja in narediti kakšen napredek tudi na tem področju, vsaj kar se tiče prekomernega konzumiranja sladkarij in, če bi to imelo na koncu kakšen pozitiven učinek.
No toliko zaenkrat, če bo pa v zadnjem tednu še kaj zanimivega, pa napišem še kakšen dodatek.